Moravče – tekmovanje v hitri mokri vaji
Pot nas je na toplo oktobersko soboto, vodila v prelepo Moravško dolino, na tekmovanje v spomin na Staša Lebarja
Radi se udeležujemo tekmovanj, vendar smo enotni, da ima vsakoletna mokra vaja v Moravčah, prav poseben čar.
Očitno nismo edini, ki tako mislimo, saj se je zbralo kar 12 moških in 4 ženske ekipe.
Smeh nam tudi tokrat ni bil tuj, saj smo z njim mirili živce, medtem ko smo čakali in čakali.
Toda dočakali smo. Napočil je čas! Najprej so bile na vrsti članice.
"O, pa ne že!" se je zaslišalo. Toda…
V napad!!!
O, kaj pa je to??!! Prekratka cev za 5 metrov. Smola. Vendar ni panike, tarča (petelinček) zadeta!
Le kako se bodo izkazali člani?
Jasno, sledi glasno navijanje. Dajmo naši! Dajmo naši!
Nekaj smole. Vendar še vseeno odlični.
Oh, pokal nam tudi tokrat ne uide! Odlično!
–
Gasili smo žejo. Si privoščili okusno pripravljeno klobaso. Ne poznamo slabe volje.
Ampak vseeno sklenemo, da bo drugo leto še bolje. Bomo malo bolj hodili na vaje, ANE?
Sledila je podelitev pokalov. Člani so bili odlični drugi, članice pa tretje.
In naša desetarka je prejela mnogo poljubčkov! Ane, Anči?
Le kaj pa sedaj?
Seveda! Pokale moramo krstiti!
Kje?
O, to se pa ve! Spet je vabila naša brunarica!
–
Družba prava.
Razpoloženje veselo.
Uspešno pojemo gore čevapčičev in drugih dobrot.
Še malo popijemo ter poplešemo.
Tudi tokrat pohvalimo našega žarmojstra, Bojana.
V naše goste smo povabili tudi članice iz Begunj na Gorenjskem.
Obiska veselih, energičnih in občudovanja vrednih gasilk, smo bili zeeeelo veseli!!
–
Seveda ni šlo brez vragolij. Odlično! Dobili smo novo motorko!!!
Toda ukana ne uspe.
Uh, nič zato.
Druženje se nadaljuje.
Energijo nam daje "šiša". Ja, ja naša Julči!
Na žalost je vsake zabave enkrat konec. Ampak…
Eh, nič zato. Še se bomo srečevali v teh mrzlih dnevih.
Cevi smo za nekaj časa pospravili, vendar ne za dolgo. Tekmovanja še sledijo!
Lep jesenski pozdrav!
Maja Keržan
Za pot smo si izbrali smer skozi dolino Krme. Razdeljeni smo bili v dve skupini, prva skupina, v kateri so bili tudi Simonovi sorodniki se je na pot odpravila že dan pred praznikom. Ko smo prišli na Kredarico je pihal kar močan veter, Triglav pa je bil ovit v sivo meglo, zato smo načrtovani vzpon na vrh Triglava prestavili na naslednji dan. Naslednje jutro, ko smo se nekateri povzpeli na vrh našega očaka, smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom, saj je bilo nebo tako rekoč brez oblačka. Še pred mašo, pa se nam je pridružila tudi druga skupina, ki se je kasneje tudi povzpela na vrh Triglava. Kljub slabi vremenski napovedi, smo se suhi srečno vrnili v dolino.
V dopoldanskih urah so članice in člani zaplavali v morju. Temperatura morja in zraka sta bili podobni, vreme pa bolj prvomajsko. Bližajoča nevihta je ekipi pregnala s pomola h kombijema. Takoj po prihodu so članice ugotovile, da v njihovem kombiju manjka nekaj borš in nahrbtnikov. Ukradeni so bili: digitalna kamera, digitalni fotoaparat, štiri gasilske obleke, civilne obleke in čevlji. Poklicali so policijo, ki pa jim tisti trenutek niso mogli pomagati. Ostal je le policijski zapisnik in grenak priokus, saj je bila poleg stvari, ukradena tudi dobra volja.
Pa vendar se članice in člani PGD Studenec niso dali kar tako. Odšli so na prizorišče tekmovanja in potrpežljivo čakali na nastop. Prvi so dobro nastopili člani, nato pa z nekaj izposojenimi moškimi uniformami še članice. Vstrajnost in železna volja sta se obrestovali, saj so člani ponovno (drugič) osvojili prehodni pokal. Članice pa so osvojile tretje mesto. 
Za naslednje leto ostaja želja članov, še tretjič osvojiti prehodni pokal in mu zagotoviti stalno mesto v "gasilski vitrini. 
