Zgodovina PGD Studenec

Društvo med letoma 1926 in 1935

Gasilsko društvo Studenec deluje že od daljnega leta 1926. Številni požari v bližnji in daljni okolici so bili zadosten razlog, da se je nekaj prizadevnih in vztrajnih prebivalcev Studenca in okoliških vasi odločilo, da ustanovijo gasilsko društvo. Do takrat so jim ob požarih in nesrečah pomagali gasilci iz Moravč, Doba in Brda, vendar je bila zaradi prevelike oddaljenosti ta pomoč mnogokrat prepozna. Tako je spomladi leta 1926 Franc Vehovec z idejo o ustanovitvi novega društva navdušil Pavla Jeretina – Jurčka iz Brezja, kasneje pa se jima je pridružilo še več mož in fantov s Studenca, iz Škocjana, Brezij, Prevalj in Krtine. Pripravljalni odbor je za predsednika izvolil Franca Kovača s Studenca, za tajnika Anton Cerarja z Goričice, blagajnik je postal Tomaž Svetlin s Studenca, odborniki pa so bili Jakob Kokalj iz Kokošenj, Anton Stražar s Studenca, Rudolf Cerar iz Kokošenj, Anton Cerar iz Sela in Anton Peterka iz Kokošenj odborniki.

Ustanovni občni zbor je bil 4. julija 1926, prvih članov društva pa je bilo 28. Malo kasneje, 8. julija 1926, je bila seja upravnega odbora, ki je obrodila prve sadove. Najprej se je vnela ostra razprava o samem imenu društva. Prvi predlog je bil, da se društvo imenuje Rovnik, saj je to ime najbolj nepristransko, vendar pa je bilo na koncu sprejeto mnenje tajnika Pavle Jeretine in člana Antona Cerarja, da se novo ustanovljeno društvo imenuje Prostovoljno gasilno društvo Studenec pri Dobu. Nato je prišla na vrsto odločitev, kje bo stal nov gasilski dom, sprejet je bil sklep Antona Cerarja – Šinkovca s Studenca, naj gasilski dom stoji nasproti Grdavovega znamenja na Studencu, Šinkovec pa je društvu tudi brezplačno odstopil zemljišče. 1. maja 1927 je gasilsko društvo priredilo prvo veselico. Že 19. junija istega leta so morali gasilci prvič uporabiti novo brizgalno, in sicer pri požaru na Vrhpoljah. Brizgalna pa je po eni uri prenehala delovati in studenški gasilci so bili zopet brez nje. Požrtvovalnost gasilcev se lahko konča tudi tragično in ravno to se je zgodilo v noči med 27. in 28. septembrom 1934, ko se je pri gašenju Grdavovega gospodarskega poslopja na Studencu smrtno ponesrečil triintridesetletni Alojz Pirnat – Kebrov iz Krtine.

15. julija 1933 je kralj Aleksander podpisal zakon o organizaciji gasilstva, ki je vseboval več novosti. Da bi se prilagodili zahtevam novega zakona, so imeli studenški gasilci 5. novembra 1933 izredni občni zbor. Čeprav se gasilci niso strinjali z novim zakonom, so morali nanj priseči. 25. februarja 1934 je uprava gasilske župe v Kamniku z okrožnico zahtevala, naj se uprava gasilske čete na Studencu dopolni. Gasilci te zahteve niso sprejeli, zato je župna uprava še naprej pritiskala na gasilsko četo.

Društvo med letoma 1936 in 1945

V letu 1936 so kupili več delovnih oblek in čelad, naslednje leto pa so se udeležili vseslovanskega gasilskega kongresa v Zagrebu. Kupili so nov voz za prevoz gasilnega orodja in gasilcev. 1. maja 1938 je umrl prizadevni član čete Leopold Jeretina – Jurčkov iz Brezij, leta 1940 pa jih je zapustil ustanovni član Anton Stražar – Mihec s Studenca. Zadnji občni zbor pred okupacijo so imeli 26. januarja 1941. Okupator je nato v prvih dveh letih poskrbel, da so gasilci dobili nekaj orodja in cevi. Obvezno pa je bilo nemško poveljevanje. Najpomembnejši dogodki so zapisani v kroniki PGD Studenec.

Društvo med letoma 1946 in 1955

Po vojni je na gasilskem področju za nekaj časa zavladalo mrtvilo, vendar so studenški gasilci leta 1946 zopet začeli s svojimi aktivnostmi. Prva večja vaja po osvoboditvi je bila junija, in sicer je bila to hitrostna mokra vaja v Imovici. Leta 1948 se je v skladu z zakonom o prostovoljnih gasilskih društvih, ki je zahteval, da se društvo imenuje po sedežu krajevnega odbora, to preimenovalo v Prostovoljno gasilsko društvo Krtina. V letih 1947 in 1948 se je v društvu oblikovala tekmovalna desetina, ki je društvo uspešno zastopala na tekmovanjih. Leto kasneje sta Anton in Stane Stražar v okviru gasilskega društva organizirala veseloigro V Ljubljano jo dajmo, ki so jo odigrali pod Šinkovčevim kozolcem. Dramske predstave so bile nadvse uspešne, zato so po predlogu režiserja Franca Stražarja leta 1962 ustanovili samostojno Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan, v katerem je sprva delovalo veliko gasilcev.

16. septembra 1951 so praznovali svoj srebrni jubilej, ob katerem so pripravili razstavo gasilnega orodja v gasilskem domu ter velike vaje pri Kovaču in na mežnarijo v Krtini. V letu 1952 je društvo na pobudo Staneta Stražarja polovico izkupička od prireditve namenilo za gradnjo rezervoarja v Brezju, ki so ga leta 1954 zgradili na vrhu hriba. Istega leta so prav tako na pobudo gasilcev, Rudolfa Osolina in ostalih vaščanov začeli graditi vodovod za vasi Brezje, Studenec in Škocjan.

Društvo med letoma 1956 in 1965

Leto kasneje, 10. junija 1956, je društvo praznovalo 30-letnico obstoja. Ob krtinski šoli so izvedli vajo, pri kateri so prvič uporabili tudi gasilsko lestev, na osrednji slovesnosti na Studencu pa so razvili svoj prapor, na katerem je bil upodobljen studenški gasilski dom. V naslednji letih so imeli zopet težave s staro brizgalno, ki jih je večkrat pustila na cedilu, zato so jo leta 1958 obnovili, kupili pa so tudi star avtomobil kombi, ki so ga preuredili za gasilske potrebe. Vendar s tem njihove težave s prevozi na požarišče niso bile dolgo rešene. Zbrali so tudi kar precej sredstev in ob pomoči gasilskega občinskega sklada kupili sodobno avtomatsko motorno brizgalno Rosenbauer, ki jim je kmalu po nakupu uspešno pomagala pri gašenju požara na Dolih pod Sv. Trojico.

Društvo med letoma 1966 in 1975

Leta 1969 so na občnem zboru izvolili novo vodstvo društva, za predsednika so potrdili Petra Cerarja, za poveljnika pa Jožeta Primožiča. Leta 1971 so opravili nekatera zidarska obnovitvena dela doma in prekrili streho. Naslednje leto so vse moči usmerili v zbiranje sredstev za novo motorno brizgalno, ki so jo svojemu namenu izročili na praznovanju v nedeljo, 29. julija 1973. Pokrovitelj je bilo sosednje kulturno društvo Miran Jarc Škocjan, ki ga je zastopal Vinko Makovec s Prevalj. Botra nove motorne brizgalne Rosenbauer pa sta bila Terezija Logar iz Brezij in Anton Cerar iz Zaloga pod Sveto Trojico.

Društvo med letoma 1976 in 1985

Ker so obnavljali gasilski dom, je bilo slovesno praznovanje 50-letnice društva prestavljeno na leto 1977, ko so v okviru jubileja organizirali sektorsko vajo. V tistem času so tudi zbirali sredstva za nakup novega gasilskega avtomobila. Nov avtomobil IMV Novo mesto so dobili februarja 1978. Ko so ga dodatno opremili, so pripravili slovesnost ob njegovem prevzemu. Na občnem zboru so za predsednika društva izvolili Mirka Kovača iz Krtine, za poveljnika pa Filipa Resnika iz Škocjana.

Leta 1980 so studenški gasilci zaradi posodabljanja vodovodnega omrežja veliko energije vložili v izboljšanje hidrantnega omrežja, ki je bilo v slabem stanju. V letu 1983 so gasilci s Studenca požrtvovalno sodelovali pri gašenju več požarov. 10. avgusta je zagorelo gospodarsko poslopje posestnika Videmška v Dobu, še v istem tednu so gasili domžalsko tovarno Univerzale. Na svojem teritoriju so 9. decembra gasili požar na gospodarskem poslopju pri Prenarju v Krtini. 25. julija 1984 je zaradi udara strele zagorelo gospodarsko poslopje v lasti Cecilije Prenar iz Krtine, kjer je sodelovalo tudi več sosednjih društev. Več črpanj vode so opravili ob suši v mesecu maju 1985, ko so polnili rezervoar vaškega vodovoda. V tem letu se je občinskega tekmovanja prvič udeležila tudi ženska desetina PGD Studenec in dosegla zavidljiv uspeh.

Društvo med letoma 1986 in 1995

Leto 1986 pa je bilo zopet jubilejno, saj so gasilci praznovali 60-letnico ustanovitve gasilske čete na Studencu. Gasilci so ta leta nosili glavno breme pri izgradnji javne razsvetljave na Studencu in prireditvenem prostoru, ki ga uporablja tudi Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan. Praznovanje je doseglo vrhunec v soboto, 5. julija, s sektorsko vajo na Studencu in gasilsko veselico ter nato še v nedeljo, kjer so predstavili dosedanje delovanje gasilcev. V prometni nesreči 11. aprila jih je za vedno zapustil mlad in deloven član, dvajsetletni Roman Presekar iz Zaloga pod Sv. Trojico. Na njihovem območju je 1. julija zagorela drvarnica pri Jasencu v Krtini, manjši požar pa je bil pri Jančarju na Studencu. Na znak alarma so se z eno desetino udeležili iskanja otroka, ki se je izgubil v Moravčah.

Začeli so z načrtovanjem ter zbiranjem finančnih in materialnih sredstev za graditev brunarice. S pomočjo vaščanov, jim je uspelo pripraviti material za gradnjo. Največ zaslug za to delo ima član Dionizij Resnik, ki je vodil zahtevno delo. Spomladi leta 1989 so začeli s postavitvijo brunarice. Pri tem jim je v veliki meri pomagala tovarna sanitetnega materiala Tosama. Naslednje leto so gasili so požar na Goričici, ob 1. novembru pa so odhiteli na pomoč v Volčji Potok, kjer je divjala vodna ujma.

S tremi ekipami so sodelovali na gasilskem tekmovanju v Moravčah, kjer so se dobro odrezale članice, ki so dosegle zavidljivo tretje mesto. V tem letu pa je PGD Studenec izgubilo tudi zadnjega ustanovnega člana, Julija Primožiča s Prevalj. Leto 1991 je bilo v znamenju izobraževanja. Devet, v večini mlajših članov je obiskovalo izobraževanje za izprašanega gasilca, ki ga vsi tudi uspešno zaključili. Dejavni so bili tudi pri obnovi sušilnega stolpa ter notranjosti gasilskega doma, jeseni pa so s pomočjo Gasilske zveze Domžale nekoliko obnovili gasilski kombi, ki je bil že precej v letih.

Ko je Slovenijo zajela vojna, je bilo precej članov PGD Studenec vpoklicanih v enote policije in teritorialne obrambe, ostali pa so se hitro organizirali in v najbolj kritičnih trenutkih opravljali 24-urno dežurstvo v gasilskem domu. Zaradi nevarnosti požarov so veliko opreme razdelili po celotnem teritoriju, da bi bila ob morebitnem požaru čimprej pri roki. Pri izvajanju dolžnosti v teritorialni obrambi se je v mesecu novembru smrtno ponesrečil član PGD Studenec Drago Poharič iz Krtine, poslovili pa so se tudi od dolgoletnega člana Franca Marna iz Brezij. Da pa se gasilci ne bi zbirali samo ob delu, vajah in požarih, so si za razvedrilo v marcu ogledali smučarske polete na velikanki v Planici.

Tudi leto 1992 je bilo kar pestro. Sodelovali so pri gašenju kozolcev na Prevaljah in v Krtini. Kupili so prvo električno potopno črpalko, ki so jo morali kar kmalu uporabiti, in sicer v oktobru in novembru, ko so ob poplavah črpali vodo v Brezjah in Krtini. V POŠ Krtina so ustanovili krožek »mladi gasilec«, kjer so se seznanjali z delom gasilcev. Več smole so imeli v tem letu pri opravljanju tajniških dolžnosti. Do polovice leta so imeli tajnico, ki se je odselila. Tako so po nekaj mesecih dobili novega, zelo prizadevnega tajnika Janeza Resnika iz Škocjana. Njegova zagnanost pa se je končala s tragično smrtjo, saj se je 22. oktobra doma ponesrečil pri žaganju drv in tako je društvo ponovno izgubilo zelo mladega člana.

Na občnem zboru februarja 1993 so izvolili nove organe gasilskega društva, ki je dobilo svež zagon. V društvo se je vključilo več mladih, ki so se pripravljali na gasilska tekmovanja. V oktobru, mesecu požarne varnosti, so pripravili oglede gasilskega doma in praktični prikaz gašenja z vsemi vrstami ročnih gasilnih aparatov. Počasi so začeli razmišljati o novi opremi in vozilu, a pri tem brez pomoči gasilske zveze in sponzorjev zagotovo ni šlo. V letu 1995 so se po številnih vajah člani udeležili več tekmovanj v bližnji in daljni okolici, kjer so dosegali lepe rezultate, občinskega tekmovanja pa se je udeležila tudi ekipa mladink, ki se je domov vrnila s pokalom za doseženo peto mesto. Gasili so kozolec v Brezjah, na krtinskem pokopališču pa s primerno opremo opravili posek smrek, ki so ogrožale pokopališče. Ob močnih deževjih so zopet črpali vodo iz kleti. Ker se je bližala 70-letnica društva, so že stekle priprave za praznovanje jubileja. Načrtovali pa so tudi nakup novega oziroma rabljenega vozila.

Društvo od leta 1996 do danes

Na leto 1996 je večina aktivnih članov zelo ponosna. Takoj po novem letu se je pet članov, komisije za nakup novega orodnega vozila, lotilo dela. V tem letu je namreč društvo praznovalo jubilej, ki bi ga najlepše zaznamovali s prevzemom novega vozila. Začeli so zbirati finančna sredstva, pri čemer so pomagali krajani, Gasilska zveza Domžale, Krajevna skupnost Krtina, Republiška uprava za zaščito in reševanje ter nekatera podjetja. Ob praznovanju jubileja so pripravili dvodnevno veselico. V nedeljo je v hudi vročini potekala parada in težko pričakovan prevzem novega orodnega vozila, ki ga je blagoslovil takratni dobski kaplan Jože Tomšič, botra pa sta bila županja občine Domžale Cveta Zalokar Oražem in Marjan Jančar s Studenca. Po slavnosti je sledila velika vrtna veselica z ansamblom Bratov Poljanšek. Na pobudo učiteljskega zbora iz POŠ Krtina so pripravili reševalno akcijo z reševanjem otrok in učiteljic iz prvega nadstropja šole po tridelni lestvi. Mlajši člani pa so kot redarji sodelovali tudi pri obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Na zadnjo pot so gasilci častno pospremili zvestega in delovnega člana in ustanovnega člana občinske Gasilske zveze Domžale Gašperja Slaparja iz Škocjana.

Novembra 1997 je zagorela stanovanjska hiša pri Celarju v Kokošnjah. Pri gašenju so jim pomagala tudi sosednja gasilska društva. Leto 1998 je bilo zopet pomembno, saj so kupili in dokončno izdelali črpalko tipa Zebra. Pri tem projektu sta največ sodelovali podjetji Rotometal s Studenca in Inštalaterstvo Grošelj iz Krtine, pri samem prevzemu pa še botri: zakonca Jančar s Studenca in zakonca Osolin iz Škocjana. Jesen so zaznamovale katastrofalne poplave, ki so prizadele predvsem Krtino. Gasilci so se trudili priskočiti na pomoč vsem, ki so jih potrebovali, dobrodošla pa je bila tudi pomoč okoliških društev. Kljub trdemu delu, ko ni bilo časa niti za prepotreben spanec, so bili deležni nekaterih kritik, vendar pa na tako velikem območju niso mogli biti povsod naenkrat. Zagotovo pa so dali vse od sebe, saj so pri reševanju mnogokrat tvegali tudi svoja življenja. V tem letu se je PGD Studenec poslovilo od dveh najstarejših članov, Antona Cerarja in njegovega brata Petra Cerarja iz Studenca, ki sta bila vse od ustanovitve društva povezana z gasilstvom, kasneje pa sta opravljala pomembne funkcije v gasilskem društvu. Umrl pa je tudi njihov bivši član Stane Stražar, ki se je leta 1957 odselil v Domžale. Poznan je bil tudi kot pisec mnogih knjig, leta 1980 pa je izdal tudi knjigo o gasilstvu v takratni občini Domžale z naslovom – Na pomoč!

Na letni prireditvi leta 1999 so prevzeli nov prapor, saj prejšnji iz leta 1956 ni več ustrezal normativom. Nov prapor na eni strani predstavlja upodobljen gasilski znak, na drugi pa podobo svetega Florjana, zavetnika gasilcev. Za finančno plat nove pridobitve so v veliki meri poskrbeli gasilci sami ter okoliški zasebniki in drugi donatorji. Odkar so vajeti društva prevzeli mlajši člani, se je marsikaj bistveno spremenilo. V letu 2000 je bilo kar nekaj intervencij v bližnji in daljni okolici, poleg tega pa so izvajali požarno stražo ob kresovanju v počastitev državnega praznika na krtinskem hribu. Brez tekmovanj in izobraževanj pa seveda ni šlo. Pionirji in člani A ter B so se udeležili občinskega tekmovanja, marca pa so organizirali sektorski kviz na Studencu, kjer je njihova ekipa, ki so jo zastopali Sabina Cerar, Žiga Osolin in Jernej Slapar, zasedla prvo mesto in se uvrstila na občinski kviz. Tudi tam so zasedli prvo mesto in osvojili prehodni pokal Gasilske zveze Domžale. K temu uspehu ekipe je veliko pripomogel predsednik društva Peter Cerar. < Po nekaj letih je s pomočjo zelo delavnega poveljnika Matjaža Merkužiča ponovno zaživel gasilski izlet. Odpravili so se v dolino Soče in v Novo Gorico, kjer so pozdravili tovariše gasilce..

V letu 2001 je minilo 75 let od ustanovitve društva na gasilski veselici je skupina Gamsi igrali že četrtič zapored. Vsem članom je zagotovo ostal v spominu tudi mesec požarne varnosti, ko je društvo po sklepu občnega zbora Gasilske zveze Domžale dobilo rabljeno vozilo GVC 16/25, s katerim se je operativna sposobnost precej povečala. Začetek leta 2002 je bil za gasilce delaven, saj so veliko časa posvetili obnovi gasilskega vozila, na katerem so bila opravljena kleparska in ličarska dela, v vozilo pa je bilo nameščeno tudi nekaj nove reševalne in zaščitne opreme. Vsa dela so bila zaključena do prve nedelje v juniju, ko je bil na Studencu svečan prevzem vozila.

Tudi v letu 2003 dela ni primanjkovalo, za kar je poskrbela predvsem poletna vročina s sušo. Število intervencij je bilo največje v zadnjih 20 letih, saj je bilo kar 24 večjih in manjših intervencij. V februarju je bil občni zbor, na katerem so volili organe društva, vendar je večina funkcij ostala nespremenjena. Posebej aktivni so bili najmlajši člani društva, ki so se zavzeto pripravljali na mladinski gasilski kviz, kar se jim je tudi bogato obrestovalo, uspešna pa je bila tudi članska ekipa.

Glede intervencij je bilo leto 2004 precej bolj mirno, vsaj na našem območju, zato pa je bilo toliko bolj pestro na drugih področjih. Po 16 letih pa je ponovno zaživela ekipa članic A, ki se je svojega dela lotila nadvse resno, kar se je pokazalo že po prvih rezultatih, saj so na občinskem tekmovanju v Dobu in na tekmovanju v Moravčah osvojile tretje mesto, pa tudi ostali rezultati so bili za mlado ekipo vzpodbudni. Že izkušeni člani A pa so ravno tako dosegli zmagi v Dekanih in Planini pri Postojni. Kot običajno je bilo pestro v mesecu požarne varnosti, ko je bila pripravljena društvena vaja, gasilci pa niso pozabili niti na otroke POŠ Krtina, ki vsako leto z zanimanjem opazujejo, kako poteka gasilska akcija. To leto sta nas prizadeli dve tragično nesreči, v katerih smo izgubili dva člana društva, Cirila Svetlina, ki se je smrtno ponesrečil v domačem hlevu, in Simona Jemca, ki je omahnil v prepad pri vzponu na Triglav.

Konec leta 2005 pa smo mnogo prezgodaj na zadnjo pot pospremili podpoveljnika in predanega gasilca Antona Slaparja iz Škocjana.

Leto 2006 pa smo praznovali že 80 let delovanja našega društva, ker je to že kar lep kos zgodovine, smo se bolj ali manj potrudili za izdajo kronike ali zbornika PGD Studenec za  obdobje med leti 1926 in 2006. Gradiva je bilo kar veliko in verjamem da smo gasilci lahko ponosni na ta leta in predvsem na naše predhodnike, ki tudi v najtežjih trenutkih niso podvomili o smiselnosti tega humanega dela v naših krajih.

STUDENEC – 80 LET PROSTOVELJNEGA GASILSTVA (2006)