Moravče – tekmovanje v hitri mokri vaji

Pot nas je na toplo oktobersko soboto, vodila v prelepo Moravško dolino, na tekmovanje v spomin na Staša Lebarja

Radi se udeležujemo tekmovanj, vendar smo enotni, da ima vsakoletna mokra vaja v Moravčah, prav poseben čar.

Očitno nismo edini, ki tako mislimo, saj se je zbralo kar 12 moških in 4 ženske ekipe.

Smeh nam tudi tokrat ni bil tuj, saj smo z njim mirili živce, medtem ko smo čakali in čakali.

Toda dočakali smo. Napočil je čas! Najprej so bile na vrsti članice.

"O, pa ne že!" se je zaslišalo. Toda…

V napad!!!

O, kaj pa je to??!! Prekratka cev za 5 metrov. Smola. Vendar ni panike, tarča (petelinček) zadeta!

Le kako se bodo izkazali člani?

Jasno, sledi glasno navijanje. Dajmo naši! Dajmo naši!

Nekaj smole. Vendar še vseeno odlični.

Oh, pokal nam tudi tokrat ne uide! Odlično!

–

Gasili smo žejo. Si privoščili okusno pripravljeno klobaso. Ne poznamo slabe volje.

Ampak vseeno sklenemo, da bo drugo leto še bolje. Bomo malo bolj hodili na vaje, ANE?

Sledila je podelitev pokalov. Člani so bili odlični drugi, članice pa tretje.

In naša desetarka je prejela mnogo poljubčkov! Ane, Anči?

Le kaj pa sedaj?

Seveda!  Pokale moramo krstiti!

Kje?

O, to se pa ve! Spet je vabila naša brunarica!

–

Družba prava.

Razpoloženje veselo.

Uspešno pojemo gore čevapčičev in drugih dobrot.

Še malo popijemo ter poplešemo.

Tudi tokrat pohvalimo našega žarmojstra, Bojana.

V naše goste smo povabili tudi članice iz Begunj na Gorenjskem.

Obiska veselih, energičnih in občudovanja vrednih gasilk, smo bili zeeeelo veseli!!

–

Seveda ni šlo brez vragolij. Odlično! Dobili smo novo motorko!!!

Toda ukana ne uspe.

Uh, nič zato.

Druženje se nadaljuje.

Energijo nam daje "šiša". Ja, ja naša Julči!

Na žalost je vsake zabave enkrat konec. Ampak…

Eh, nič zato. Še se bomo srečevali v teh mrzlih dnevih.

Cevi smo za nekaj časa pospravili, vendar ne za dolgo. Tekmovanja še sledijo!

Lep jesenski pozdrav!

Maja Keržan