|
 Še v trdi temi smo se v ponedeljek, 7. septembra zbrali pred gasilskim domom na Studencu z enim ciljem: osvojiti Aljažev stolp na vrhu Triglava. In se seveda tudi srečno vrniti nazaj v dolino.
Naša dva šoferja Jani in Jernej, ki sta mogla zaradi nas vstati sredi noči, za kar se jima najlepše zahvaljujemo, sta nas kar prehitro pripeljala do Pokljuke, kjer smo morali zapustiti topla kombija in začeti gristi kolena v hrib. Četica štirinajstih zagretih in ogretih planincev je kar hitro premagovala začetne klance, tudi jakne, puloverji, kape in rokavice so bile kmalu odveč. Če je pa koga še vedno zeblo, pa smo imeli s sabo tudi prvo pomoč: Markove limonce. Po dobrih dveh uricah hoje je bila pred nami prva postojanka: Vodnikov dom. Tam smo se malo okrepčali z dobrotami iz domače kuhinje, ki smo jih poskušali radodarno deliti z ostalimi člani odprave. Vse samo za to, da bi bili naši nahrbtniki vsaj nekoliko lažji. Kar hitro nas je spet začelo pošteno zebsti, zato smo se odpravili naprej, proti domu Planika, ki smo ga že opazovali od daleč. Po malo bolj razgibani poti smo se s pomočjo zajl in klinov dvignili do Planike, ki je bila cilj prvega dneva.  A Triglav je bil tako blizu, vreme prekrasno, ura tudi ravno pravšnja, zato smo se brez prevelikega obotavljanja odločili, da ga osvojimo še isti dan. Še vedno težke nahrbtnike smo na srečo lahko pustili v koči in se nekoliko lažjih nog odpravili do vrha. Na nekaterih mestih so bile še manjše zaplate snega, zato je moral biti naš korak precej previden. A trud je bil kmalu poplačan in Aljažev stolp je bil že na dosegu rok. No, nog, če smo natančni. Kot običajno so sledile vse obveznosti: skupno fotografiranje in krst. Ker je bil samo Luka prvič na najvišjem vrhu Slovenije, je bila njegova zadnja plat deležna kar nekaj poštenih udarcev. Razgled je segel od okoliških vrhov pa vse do morja.  Čakal nas je še bolj zoprni del poti – vrnitev nazaj do Planike. Tam so nas pričakali še trije pohodniki, ki so svojo pot začeli že v nedeljo in se do Planike povzpeli prek Sedmerih triglavskih jezer. Kljub utrujenosti so zbrali še dovolj moči in odšli do Triglava. Sicer nas ni bilo zraven, ampak sploh ne dvomimo, da je bil tudi Bojan pošteno krščen.
Zvečer se nas je vseh sedemnajst planincev zbralo ob zasluženi večerji, nato smo na plan potegnili še karte in druge družabne igre, a smo kar hitro popadali v postelje. Ponoči je bilo po pripovedovanju tistih, ki imajo bolj rahel spanec, kar pestro. Veliko premetavanja in predvsem smrčanja nas je zgodaj vrglo pokonci.  Po zajtrku nas je čakala naslednja postojanka na Kredarici. Zaradi snega je bila krajša pot neprehodna, zato smo se kar pošteno spustili in nato prisopihali po klancu navzgor do Kredarice. Na toplem soncu smo počakali mašo v čast našemu pokojnemu članu Simonu Jemcu, ki je tragično preminul na poti proti Triglavu. Ker je bil ravno ta dan tudi mali šmaren, je bila kapelica skoraj premajhna za vse. Po številnih življenjskih naukih, ki jih je z nami delil duhovnik France Urbanija, smo se odpravili na pot proti dolini. Zopet smo se ustavili pri Vodnikovem domu, od tam pa smo se spustili do planine Voje. Pot navzdol sploh ni tako enostavna, kot smo sprva pričakovali, saj kar ni in ni bilo konca spuščanja. Po dobrih treh urah se je končno pred nami prikazal dom na planini Voje. Dilemo, ali jo mahnemo peš še do Bohinja, sta rešila Jani in Jernej, ki sta pridrvela izza ovinka in tako naredila pošteno uslugo našim nogam. Kljub naporni hoji smo hitro poskakali v kombija, zadovoljni, da je pot minila brez kakršnekoli nezgode, žuljev in drugih nevšečnosti.  Na koncu bi se še enkrat zahvalili Janiju in Jerneju, ki sta nas srečno pripeljala tja in nazaj na Studenec, osebju v vseh planinskih kočah, ki so poskrbeli, da nismo bili lačni, žejni in da nas ni zeblo, g. Francu Urbanija za darovano sveto mašo, Marku za vso organizacijo, vsem fotografom za prelepe fotografije, tistim, ki ste ostali doma, pa ste bili vseskozi z nami v mislih ter vsakemu pohodniku posebej za dobro voljo in vse piškotke, bonbončke ter ostale priboljške, ki ste ji delili, ko je začelo primanjkovati volje in moči. Drugo leto pa gremo spet!
Sabina Cerar   
|
; "Image")
; "Image")
; "Image")
; "Image")
; "Image")
; "Image")
; "Image")
; "Image")
; "Image")
ja res je blo super, kljub temu, da n...
Bravo bi rekel nas predsednik : Kakse...
Uuu, pohvalno, kok velik se vas je zb...
Bravo punce! Upam, da bo tudi drugo l...
bravoo